Konteksti (Tomaž Bešter), 10. maj 2018 ― vir slike: goga.si Obožujem dobre kriminalke. Takšne, ki jih v nekaj sedenjih požreš in uživaš v tem, kako se avtorjeva spretnost podajanja ravno pravšnjih informacij o poteku zgodbe in tega, da te večino časa drži točno na meji med tem, kaj bo izdal o protagonistih in kako močno te bo peljal v željo, da si želiš o vsem, kar se zgodi, vedeti čisto vse. Spretnosti gibanja na teh mejah je odlika, ki bo v mojih branjih žanrske literature premagala tudi uporabo kakega klišeja, ki se jim v tej dobi Sinnreichove konfigurabilne kulture toliko težje izognemo. In navdušujem se nad tem, da dobivamo res odlične izdelke tovrstne literature tudi v domačih logih. Medtem, ko me Pogodba Mojce Širok še čaka in Goloba po odličnem Jezeru z novim Tarasom Birso čakamo vsi, je kot nalašč prišlo Medsočje. Detektivski roman o dogajanju v zaselku Medsočje na skrajnem zahodu Slovenije, v katerem je napeto dogajanje postavljeno v strukturo slovenskega majhnega okraja. V njem prišlek rešuje težave, ker domačinom vsesplošna vpetost v vse dogodke, razmerja in preteklost kraja to onemogoča. Reševanje umora torej, ki dolgo ne vidi rešitve, bogato začinjeno z avtorsko metaliterarno refleksijo in referencami na like klasične literature, tudi s pogostim vpletanjem lokalnih mitologij in protagonistom, ki mu bomo zavoljo iskrenosti zares zaupali. Vsaj večino časa. Bralcem izročamo v branje tipkopis, najden v od potresa porušenem Medsočju … Medsočje bom skušal opisati brez kvarnikov, kar je zelo zelo težka naloga. Roman namreč, kot se za odlično žanrsko branje spodobi, zapelje v huronski salto, ki marsikaj, dasiravno ne vsega, postavi v čisto drugače osvetljeno naracijo. Tako kot je Galbraith (Rowlingova kakopak) svoje zgodbe osrediščil okoli Cormorana Strika, Golob okoli Tarasa Birse, Nesbo okoli Harryja Hola, odlična Sigurðardóttir okoli Thóre Gudmundsdóttir in Agatha Christie (tudi) okoli izjemnega Poirota, je tu Mirt Komel ustvaril zanimiv lik Erika Tlomma. Erik je novinar, ki prevprašu

Filmski kotiček, 8. maj 2018 ― aka The Forest of the Lost Souls Foto: Anexo 82 Slo naslov: - Angleški naslov: The Forest of the Lost Souls Država: Portugalska, ZAE, Španija  Jezik: portugalščina Leto: 2017 Dolžina: 71 ',  Imdb Žanri: drama, grozljivka, misterij Režija: José Pedro Lopes Scenarij: José Pedro Lopes Igrajo: Daniela Love, Jorge Mota, Mafalda Banquart, Lígia Roque, Lília Lopes Japonci na gori Fudži imajo gozd Aokigaharo, bolj znan kot gozd samomorilcev, ki ga vsako leto za svojo zadnjo postajo izbere vedno več ljudi. Fenomen je nekaj let nazaj v obravnavo dokaj neuspešno vzel tudi slavni Gus Van Sant (The Sea of Trees, 2015), naslovni Gozd izgubljenih duš pa nam pokaže, da podoben kraj imajo tudi Portugalci. Gozd, ki leži na severu države, nekje na meji med Portugalsko in Španijo, ima podobno reputacijo kot japonski Aokigaharo in ta portugalska različica gozda samomorilcev je primarno prizorišče celovečernega prvenca Joséja Pedra Lopesa. Otvoritveni prizor v črno-beli tehniki posnetega filma nam predstavi Ricarda (Jorge Mota), starejšega moškega, ki v gozdu želi storiti samomor. Njegove priprave zmoti srečanje z mlado Carolino (Daniela Love), ki je v gozd prišla z enakim namenom. Srečanje dveh potencialnih samomorilcev je eden od vrhuncev filma, v katerem Lopes z zabavnimi črnohumornimi dialogi fino izkorišča medgeneracijski prepad med mladenko in starejšim moškim, ter tako postavi soliden, in, kot se kasneje izkaže, zavajajoč temelj za nadaljevanje njune zgodbe. Nekaj ozadja: Ricardo je v gozdu končal predvsem zato, ker se ne more sprijazniti s smrtjo svoje mlade hčerke. To spoznanje pojasni njegovo pripravljenost, da nekoliko podaljša svoje bivanje na Zemlji in poskuša Carolino prepričati, naj opusti svoj samomorilski načrt. Ricardo je v prvi vrsti oče, zato ni težko predvideti, da bo situacija v njem prebudila zaščitniška nagnjenja. Mladenka je v gozd prišla veliko bolj pripravljena od svojega potencialnega rešitelja. To je prvi signal, da v tej zgodbi nekaj ne

Filmski kotiček, 7. maj 2018 ― aka The Glass Coffin Slo naslov: - Angleški naslov: The Glass Coffin Država: Španija Jezik: španščina Leto: 2016 Dolžina: 75' ,  Imdb Žanri: grozljivka, triler Režija: Haritz Zubillaga Scenarij: Aitor Eneriz, Haritz Zubillaga Igrajo: Paola Bontempi Španska kinematografija nam je v zadnjih dvajsetih letih ponudila kar zanimivih žanrskih  izdelkov in v duhu tega dejstva je tudi celovečerni prvenec španskega režiserja Haritza Zubillage dobil svoj delež mednarodne pozornosti. Steklena krsta je mikrolokacijska grozljivka, ki se skoraj v celoti odvrti v notranjosti velike limuzine. V njej se znajde uspešna igralka Amanda, ki bi jo z limuzino morali odpeljati na gala prireditev, na kateri ji bodo podelili nagrado za njene igralske dosežke. Toda nedolgo potem, ko pred svojo hišo vstopi v luksuzno vozilo se igralki začne svitati, da nekaj ne štima. Vožnja traja predolgo, na zaslonih v notranjosti se vrtijo prizori iz njenih filmov, komunikacija z osebo, ki upravlja z vozilom ne deluje. Ko igralka preko ozvočenja zasliši grozljiv glas še vedno upa, da gre za potegavščino, neslano šalo njenega partnerja, s katerim bi se morala srečati kasneje. Toda ko se vozilo ustavi in v potniški prostor vstopi zamaskirana oseba in jo začne pretepati s kovinsko palico Amanda dojame vso resnost njenega položaja. Iz tega zanimivega izhodišča Zubillaga gradi zgodbo, ki po začetnem entuziazmu iz minute v minuto vedno bolj spodkopava lastne temelje in se naposled sesede pod težo slabega scenarija, neprepričljive motivacije osrednjega antagonista in smešnega obnašanja žrtve. Zubillaga nima dovolj "jajc, " da do konca spelje praktično nič, saj se že žrtvina prva ponižujoča naloga, ki je zamišljena kot preizkus igralskega talenta za nastopanje v filmih za odrasle konča, še preden Amanda uspe odpeti nedrček. Vse skupaj čez črto prebavljivega potisne nadležen glas antagonista, ki z dolgimi monologi poskuša kompenzirati tisto, kar nam režiser ne zna ponuditi z vizualnimi sredstvi.

Filmski kotiček, 4. maj 2018 ― Foto: Films 53/12 Slo naslov: - Država: Kanada Jezik: francoščina Leto: 2013 Dolžina: 85',  Imdb Žanri: drama Režija: Catherine Martin Scenarij: Catherine Martin Igrajo: Ariane Legault, Sébastien Ricard, Marie-Ève Bertrand, Hélène Florent Življenje za mlado Chantal ni enostavno. Z mamo priklenjeno na posteljo, konstantnim pomanjkanjem denarja in brezposelnim očetom, ki se ni nikoli zmenil za njo ali njeno hudo bolno mater, na njeno mlado življenje že dolgo ni posijalo sonce. V njene oči sta se naselila žalost in obup, in ko se mati po dolgotrajni bolezni dokončno poslovi, Chantal nima več nobenega razloga, da bi ostala doma. V nahrbtnik vrže najnujnejše stvari, v žep spravi nekaj bankovcev, ki jih je z muko skrivala pred očetom, in odide. Mati ji je tik pred smrtjo s solznimi očmi pripovedovala o kraju, na katerem se je prvič in zadnjič v življenju počutila srečno – zato Chantal s seboj vzame fotografijo idilične plaže v obmorskem mestecu Gaspe in se odpravi tja. Denarja ji hitro zmanjka, zato začne spati pod mostovi in drugimi improviziranimi zaklonišči, zaradi lakote je njeno telo vedno šibkejše in punca naposled obleži ob zapuščeni makadamski cesti. Vprašanje je, kako bi se vse skupaj izteklo, če se v svojem terencu mimo ne bi pripeljal lokalni farmer Serge. Ta je s tal pobral njeno izčrpano telo in jo odpeljal na svojo kmetijo, jo nahranil in ji ponudil prenočišče. Serge je samotar, ki sam živi na veliki propadajoči farmi, ki jo je podedoval po smrti staršev in hitro izkaže se, da redkobesedni možakar v poznih tridesetih in mlada Chantal imata marsikaj skupnega. Serge začuti njeno stisko in ji za nekaj časa ponudi zatočišče, ona pa mu v zahvalo začne pomagati pri vsakdanjih opravilih. Tu režiserka in scenaristka Catherine Martin ob izdatni pomoči dveh glavnih igralcev, mlade Ariane Legault in Sébastiena Ricarda, vzpostavi intimen mikrokozmos dveh osamljenih duš, ki postopoma, skorajda brez besed, sobivajo in gradijo njun rahločuten odnos

Filmski kotiček, 2. maj 2018 ― aka 120 BPM (Beats Per Minute) Foto:The Orchard Slovenski naslov: 120 utripov na minuto Angleški naslov: 120 BPM (Beats Per Minute) Država: Francija Jezik: francoščina Leto: 2017 Dolžina: 143' ,  Imdb Žanri: drama Režija: Robin Campillo Scenarij: Robin Campillo, Philippe Mangeot Igrajo: Nahuel Pérez Biscayart, Arnaud Valois, Adèle Haenel, Antoine Reinartz, Félix Maritaud, Ariel Borenstein, Aloïse Sauvage, Simon Bourgade, Médhi Touré, Simon Guélat, Coralie Russier Šest francoskih filmskih nagrad cesar (vključno z nagrado za najboljši film), štiri nagrade na filmskem festivalu v Cannesu, med le-temi najdemo veliko nagrado žirije in nagrado FIPRESCI, nagrada za najboljši film v San Sebastianu, nominacija za nagrado LUX... Našteta odličja so le del dolgega seznama priznanj, ki jih je do danes prejel eden najodmevnejših lanskoletnih celovečercev z LGBT tematiko. Zgodba postavljena na začetek 90-ih let prejšnjega stoletja prikazuje izbruh epidemije aidsa in prizadevanja aktivistične skupine ACT UP, ali natančneje, pariške podružnice radikalne organizacije za boj proti aidsu, ki je najprej bila ustanovljena v New Yorku. V času izbruha epidemije in visoki smrtnosti obolelih, ne oblast, ne velike farmacevtske družbe niso kazale pretirane vneme pri reševanju problema, ki je iz dneva v dan terjal večji davek med obolelimi. Skupina ACT UP je izvajala akcije, ki za cilj niso imele le pritiska na tiste, ki lahko nekaj storijo. Potrebno je bilo predramiti kar celotno družbo, ki je aids primarno doživljala kot bolezen homoseksualcev in jo kot takšno potiskala na rob družbenega interesa. Številni člani skupine so tudi sami bili okuženi s smrtonosnim virusom in zato je njihov boj imel toliko bolj osebne, čustvene konotacije.  Foto: The Orchard 120 utripov na minuto je v rekonstrukciji okoliščin in vzdušja je med drugim pristen tudi zato, ker ga je posnel francoski režiser in scenarist Robin Campillo – med ostalim ko-scenarist odličnega Razreda